Otroci in televizija: resnica proti mitu

Nobena skrivnost ni, da otroci v povprečju preveč časa preživijo pred televizijskimi zasloni. Žal je kakovost oddaj, ki jih gledajo, še bolj zaskrbljujoča od količine.

Kljub vsemu najpreprostejša rešitev – prenehanje gledanja – ni najboljša, tudi če odmislimo, da je takšna možnost v praksi skoraj nemogoča.

Televizija je pač del vsakdana in brez nje ne gre. Zato v televizijskem sprejemniku nikakor ne smemo gledati sovražnika, pač pa mogočno orodje in celo orožje, s katerim lahko dosežemo marsikateri vzgojni cilj.

Izrabimo torej televizijo v svoje dobro in v dobro svojih otrok.

Zgodovina televizijske dobičkonosnosti

Ko se je v 50. letih prejšnjega stoletja pojavila televizija, je k prodaji močno pripomoglo splošno prepričanje, da bo s svojim programom otrokom prinesla številne koristi, saj se bodo na zanimiv in zabaven način lahko ogromno naučili.

Številke ne lažejo:

• 200 tisoč nasilnih dejanj bo do svojega 18. leta na televiziji videl povprečen Američan.
• 40 tisoč reklam vidi otrok v ZDA vsako leto.
• 1023 ur pred televizorjem in 900 ur v šoli preživi vsako leto povprečen otrok v ZDA.
• 90 odstotkov 2-letnikov v ZDA redno gleda televizijo.
• 75 odstotkov staršev v Sloveniji svojim otrokom ne postavlja nobenih omejitev pri gledanju televizije.
• 65 odstotkov ameriških otrok ima televizor tudi v svoji sobi.
• 60 odstotkov ameriških družin ima vsaj med enim obrokom na dan prižgano televizijo.
• 50 odstotkov staršev v ZDA svojim otrokom pri gledanju televizije ne postavlja nobenih omejitev.
• 50 odstotkov gospodinjstev v ZDA ima televizor prižgan v povprečju več kot 12 ur na dan.
• 40 odstotkov 3-mesečnikov v ZDA redno gleda televizijo.
• 30 odstotkov otrok v Sloveniji ima televizor tudi v svoji sobi.
• 20 odstotkov staršev v Sloveniji ima televizor tudi v spalnici.
• 14 od 20 najbolj gledanih najstniških serij v letu 2005 je prikazovalo spolne vsebine, v kar šestini prizorov spolnosti pa so nastopali liki, ki so se komaj spoznali.
• 3 odstotki staršev redno nadzirajo, kaj gledajo njihovi otroci.

Prve otroške televizijske oddaje so bile izpeljane neposredno iz že uveljavljenih radijskih, zato so bili tudi prvi termini predvsem popoldanski in zgodnje večerni. Tipična dolžina se je ustalila pri tridesetih minutah, kar še danes (resda v ameriškem formatu to pomeni 22 minut oddaje in 8 minut reklam) predstavlja standard.

V 60. letih se je z razvojem tehnologij za animacijo zelo povečal delež risank, ki pa so bile lahko tudi krajše, vendar običajno tako ali drugače povezane med seboj, da so skupaj spet zasedle pol ure. Takšna minutaža je všeč tako sestavljalcem programov kot gledalcem.

V 70. letih se je uveljavil mozaični tip otroških oddaj z več krajšimi prispevki znotraj skupne blagovne znamke. Tako so ustvarjalci ubili dve muhi na en mah: otrok je lahko zaradi številnih prekinitev pred zaslonom preživel več časa (60, tudi 90 minut), kar je pomenilo več možnosti za predvajanje reklam, hkrati pa so krovno oddajo ves čas izboljševali z nadomeščanjem manj gledanih delov z bolj gledanimi, ne da bi se za gledalca bojevali vsak dan znova.

Dokončno se je uveljavil dopoldanski termin predvajanj, sprva enkrat ali dvakrat tedensko (sobota in/ali nedelja), nato vsak dan. V 80. letih se je pojavila kabelska televizija, ki je povečala ponudbo in zaostrila konkurenco med ponudniki programov.

Hkrati je začel rasti sekundarni trg na videokasetah. Na obeh so se pojavili močni igralci, ki so se specializirali za otroške programe (Disney Channel, Nickelodeon), vse več truda so v produkcijo za otroke vlagali tudi ostali, ki so počasi brisali meje med otroškim in družinskim programom (Discovery, Family Channel).

Že na samem začetku je postalo jasno, da so otroški programi zelo dobičkonosni. Ustvarjalci so s pridom izkoriščali dejstvo, da ponovitve otrok ne motijo toliko kot odrasle, zato lahko isto oddajo brez velike škode za gledanost zavrtijo tudi štirikrat letno. Poleg tega med gledalce vstopajo ves čas novi otroci, za katere tudi ponovitev dejansko pomeni premiero. V navezi z oglaševalci izkoriščajo dejstvo, da najmlajši gledalci ne ločijo med oddajo in reklamo in oboje sprejemajo zelo nekritično.

Kako izboljšati vpliv televizije na svojega otroka?

1. Glejmo oddajo z otrokom. Pogovorimo se o prizorih, ki bi jih lahko narobe razumel ali so kak vidik pomanjkljivo predstavili (oddaje so polne klišejev).
2. Posnemimo oddajo in izrežimo reklame.
3. Postavimo jasne omejitve gledanja (na primer prepoved po 20. uri, dovoljenje za gledanje le med vikendi in prazniki, prepoved gledanja oddaj, namenjenih višjim starostnim stopnjam).
4. Vztrajno pojasnjujmo (in ponavljajmo, nikar ne pozabimo na ponavljanje!) otrokom razlike in podobnosti med izmišljeno zgodbo, prikazano na ekranu, in resničnim življenjem.
5. Spodbujamo otroka, da bo polovično informacijo z ekrana nadgradil z branjem, pogovori in drugimi viri informacij.
6. Otroku pomagajmo razviti kritični odnos do reklam tako, da skupaj primerjamo obljube s televizije in resničnost.
7. Pogovarjajmo se z drugimi starši in poskušajmo ustvariti skupna pravila, da ne bodo nekateri otroci pod pritiski zaradi oddaj, ki jih drugi gledajo, on pa ne.
8. Otroku ponujajmo zabavne in zdrave alternative gledanju televizije, kot so izleti, družabne igre, ogledi koncertov ...
9. Otroka ob gledanju izzivajmo z vprašanji: “Kako pa bi ti to napravil?”, “Kaj si misliš o takšnem obnašanju?”, “Se ti zdi to pametna odločitev?” in podobno.
10. ‘Križarjenje’ po kanalih nadomestimo z gledanjem po urniku ali kar z izposojo izbranih programov na kasetah ali devedejih.

Nižanje produkcijskih stroškov in višanje dobičkov ustvarjalci dosegajo s še nekaj preprostimi pravili: sama zgodba je manj pomembna od načina prikaza, mlajši načeloma brez težav gledajo oddaje za starejše, kar v obratni smeri ne velja (daljinski upravljalec drži praviloma starejši izmed otrok, zato ustvarjalci mislijo predvsem nanj), dekleta veliko lažje sprejmejo oddaje za fante kot obratno, najuspešnejše oddaje imajo prepoznavne like (po potrebi se isti liki pojavljajo še v reklamah in na policah trgovin), pogosto ponavljanje je dopustno in uspešno, dokler je dogajanje zanimivo ...

Z rastjo dobičkov je naraščala zaskrbljenost med gledalci, ki so se začenjali zavedati, da ima televizija na otroke zelo velik vpliv - pozitiven ali negativen.

Negativni vplivi televizije na otroka

Med najpomembnejšimi nevarnostmi, ki na otroke prežijo s televizijskih ekranov je že samo prikazovanje nevarnosti. Otroci pač radi oponašajo tisto, kar vidijo, pa če je to dirkanje z biciklom ali skok z velike višine.

Že od nekdaj so poškodbe najpogostejši vzrok smrti pri otrocih v razvitem svetu, akcijski prizori, igrani in animirani, pa so najbolj gledani od samih začetkov televizije.

Nevarnost in vznemirjenje, povezano z njo, je privlačna tudi v progamih, ki niso v prvi vrsti namenjen otrokom, a jih vseeno spremljajo, na primer v športnih prenosih.

Je ob vsem adrenalinu, ki ga rodi hitro menjavanje sličic, obogateno z nenehnimi posebnimi učinki, sploh čudno, da vse več študij dokazuje povezavo med pogostim gledanjem televizije in nespečnostjo ali drugimi težavami spanja, kot so nočne more?

Kakšna je pravzaprav povezava med gledanjem nasilnih prizorov in obnašanjem v resničnem življenju? V raziskavah so največkrat izhajali iz dveh predpostavk. Po prvi pogosto gledanje nasilja vodi v naveličanost in prenasičenost, kar pomeni, da se nasilnemu obnašanju gledalci v resničnem življenju izogibajo. Po drugi predpostavki prihaja do prenašanja vzorcev obnašanja z ekrana v življenje.

Danes je po tisočih različnih študij jasno, da prva predpostavka ne drži, za drugo pa je dokazov na tone. Kdor gleda nasilne prizore, se bo tudi sam bolj verjetno agresivno obnašal. Več nasilja na ekranu vodi do več nasilja na ulicah.

Jasne dokaze so dali statistični podatki iz krajev, ki so zaradi geografskih razlogov dobili televizijski signal kasneje kot drugi. Takoj, ko so bili odajniki zgrajeni in kanalniki nastavljeni, je stopnja nasilja v okolju skokovito narasla. Nato se krog ponovi tako, da se več nasilja v resničnem življenju zgosti v še več nasilja na ekranih.

Raziskave o gledanju televizije:

• 14-letnik, ki gleda televizijo več kot tri ure dnevno, ima dvakrat večje možnosti, da se ne bo vpisal na fakulteto, kot 14-letnik, ki televizijo gleda manj kot uro dnevno.
• Doslej največja skupina raziskav (kar 35 ji je potekalo vzporedno) pod vodstvom dr. Arica Sigmana je našla 15 negativnih vpliv na otrok in mladostnike, ki jih lahko pripišemo televiziji: od avtizma in kratkovidnosti do prekomerne teže in prezgodnje pubertete. Na težo naj bi imela večji vpliv kot prehrana in fizična aktivnost, na nasilno obnašanje pa večji kot socialno poreklo ali zgled staršev.
• Televizijske like pogosteje posnemajo fantje kot dekleta. Posebej je to izrazito v obdobju med 7. in 12. letom.
• Televizijo pogosteje gledajo slabše izobraženi, slabše plačani in pripadniki etničnih manjšin. Slabši je socialni položaj družine (podatek za Veliko Britanijo), večja je verjetnost, da imajo otroci v svoji sobi televizijo.
• Otroški programi vsebujejo več nasilja kot programi za odrasle. Nasilje je pogosto nekaznovano in prikazano na lahkoten, humoren način.
• V primerjalni študiji, ki je izključila vse druge rizične dejavnike, so ugotovili, da imajo 26-letniki, ki so v otroštvu več kot dve uri dnevno gledali televizijo za 17 odstotkih večjo verjetnost prekomerne teže, 17 odstotkov večjo verjetnost kajenja, 15 odstotkov večjo verjetnost za previsok nivo holesterola in za 15 odstotkov večjo verjetnost slabe fizične pripravljenosti.

Tudi če otrok ne postane nasilen, gledanje lahko pusti posledice: postane manj dovzeten za bolečino drugih (sposobnost sočustvovanja je ena najpomembnejših razlik med ljudmi in drugimi živimi bitji), ali razvije strah pred življenjem samim, saj ga vsak dan znova prepričujejo, da je svet strašen in nevaren (zato sčasoma ostane ujet pred ekran in krog je spet sklenjen).

Danes so  na voljo že rezultati študij, ki so trajale 20 in več let. Vse po vrsti zatrjujejo, da se vzorci nasilnega obnašanja prenašajo. Kdor je veliko gledal televizijo v zgodnjem otroštvu, bo morda postal nasilen šele kot najstnik ali celo po 25. letu. Večkrat bo v sporu z okolico in večkrat bo imel težave z zakonom.

Ob nasilju omenimo še druge vzorce: pitje alkoholnih pijač v oddajah dokazano povečuje pitje alkohola pri najstnikih, ki oddaje gledajo, enako velja za kajenje ali spolne odnose.

Televizija iz dramaturških ali komercialnih razlogov le redko predstavlja tudi negativne posledice tveganega obnašanja, celo nasprotno. Uživanje alkohola se povezuje z uspešnostjo, o zaščiti med spolnimi odnosi običajno ni govora, večino težav v televizijski zgodbi se rešuje s silo.

Prištejmo še preprosto dejstvo, da otrok, ki sedi pred televizorjem, ne uporablja mišic, ki mu jih je dala narava za podenje po dvorišču ali plezanje po drevju, in zato telesno zakrni, si nabira prekomerno težo ter povečuje tveganje za številne bolezni.

Otroku pred televizorjem tudi zmanjkuje časa za pogovore s prijatelji, različne oblike ustvarjalnosti ali vsaj branje knjig.

Pozitivni vplivi televizije na otroka

Na srečo ni vse tako črno! Raziskave so dale tudi nekaj manj pričakovanih, a zato toliko bolj dobrodošlih rezultatov. Televizija je svojevrstno okno v svet, ki otroka po svoje pomaga navajati na resnično življenje.

Otroci, ki so zelo veliko gledali televizijo, so se res slaše odrezali v šoli ali na inteligenčnih testih, toda otroci, ki so jo gledali zmerno (v povprečju do eno uro na dan), so dosegali celo nekoliko boljše rezultate od vrstnikov, ki televizije sploh niso gledali. Takšni otroci so tudi več brali (reklame za knjigo pač lahko spodbujajo tudi branje) in obvladali različne veščine, ki so bile predstavljene na televiziji (klasičen primer zabavne poučne oddaje je Sezamova ulica).

Otrok lahko s pomočjo televizije potuje v kraje, ki jih sicer ne bi spoznal, zaradi načina predstavljanja izve marsikatero zanimivost, ki jo lahko vključi v včasih suhoparno šolsko znanje, obstajajo celo dokazi, da gledanje televizije pomaga razvijati domišljijo (seveda na drugačen način ko branje knjig). V vseh primerih govorimo o zmernem gledanju televizije!

Lani so v Italiji odkrili še nekaj zanimivega – televizija je lahko tudi sredstvo proti bolečinam. Ker odvrača pozornost, jo lahko s pridom izkoriščajo v bolnišnicah. Ko so otrokom jemali kri, so jih razdeliliv tri skupine: nekatere so tolažile mame, drugi so gledali risanke, tretji so ostalli brez tolažbe. Najmanj bolečine so čutili gledalci risank!

Gledanje televizije vendarle ni tak bav bav. Z nadzorom nad količino in kakovostjo programa  je televizija lahko pomemben zaveznik pri vzgoji in namesto nekritičnega boja proti gledanju si je bolje vzeti čas za razmislek in poskrbeti, da bomo čim bolje izkoristili njene dobre plati.

Kdo pretirava?

Med nasprotniki in zagovorniki televizije iz leta v leto poteka hujša bitka. Ker so na strani zagovornikov v veliki večini ustvarjalci televizijskih programov in njihovi poslovni partnerji, jih nekateri že primerjajo s tobačno industrijo. Tudi tam je trajalo desetletja, da so priznali škodljivost kajenja, čeprav se je izkazalo, da so proizvajalci cigaret vložili veliko denarja v iskanje načinov za povzročitev čim hitrejše zasvojenosti.

Oglejmo si tipične trditve zagovornikov in njihovih nasprotnikov:

Zagovorniki:

• Milijarde gledajo, a le peščica tudi v resnici postane nasilna.
• Publiki dajemo, kar sama hoče.
• Za kvaren vpliv televizije na zdravje ni dokazov.
• Televizija prikazuje le tisto, kar se dogaja tudi v resničnem življenju.
• Oddaje so ocenjene in jasno kažejo, za katero starostno stopnjo in pod kakšnimi pogoji so primerne.
• Vedno jo lahko ugasnete

Nasprotniki:

• Tudi kadilci ne umrejo vedno zaradi raka.
• Družinski filmi v povprečju prinašajo več dobička, a v produkciji prevladujejo nasilni filmi.
• Nekaj tisoč raziskav trdi nasprotno.
• V resničnem življenju do petnajstega leta pač ne vidimo deset tisoč umorov!
• Ocene so varljive, nekatere otroke celo posebej privlačijo oddaje, ki so ocenjene kot neprimerne zanje, poleg tega pa se ne ocenjuje številnih oddaj z nasilnimi prizori, kot so športne in informativne oddaje.
• Ugasnemo že, a se ji ne moremo izogniti, saj je vsakdanje življenje že dolgo povsem prepleteno s televizijo.

Tweet

Share