Pediatri se strinjajo, da je prehod iz pleničk na kahlico eden največjih otrokovih korakov na poti v samostojno življenje.
Večina otrok se lahko začne privajati kahlici ali podobnemu pripomočku med 18. mesecem in 3. letom življenja. Seveda so možna tudi odstopanja, saj je vsak otrok zgodba zase.
V splošnem velja, da so deklice malo hitrejše od dečkov, še pomembnejša je verjetno ugotovitev, da je s kahlico bolje začeti malo pozneje kot prezgodaj.
Kdaj na kahlico?
Otrok se bo naučil samostojnega opravljanja male in velike potrebe (in vsega, kar spada zraven, od odpenjanja hlač do brisanja ritke), ko bo za to dovolj fizično in psihično dozorel.
V pomoč pri izbiri pravega trenutka nam bodo naslednji znaki: plenička večkrat ostane suha dve uri ali dalj, otroku v mokri plenički hitro postane neudobno, morda si jo sam odveže, glasno izraža željo po previjanju, zna sesti na kahlico in vstati, sleči hlače, o mali in veliki potrebi se zna pogovarjati, na potrebo gre ob dokaj predvidljivih urah, zna in želi ubogati preprosta navodila, oponaša druge družinske člane pri obnašanju v kopalnici, izraža željo po nošenju običajnega perila ...
Marsikdaj otrok sicer ničesar ne pove, a lahko razberemo z njegovega obraza ali iz obnašanja (tik pred veliko potrebo se zavleče pod mizo ali gre v drugo sobo). Tudi če ni povsem pripravljen na kahlico, ga lahko začnemo počasi seznanjati z nalogo, ki jo bo moral prej ali slej vsekakor obvladati.
Nekateri svetujejo, da damo otroku kahlico kot igračo, da se je navadi, drugi, da nanjo nalepimo pisane sličice, ki bodo pritegnile pozornost in pomagale k daljšemu sedenju. Tudi ne more škoditi, če otroku razložimo, čemu je kahlica namenjena in kako jo očistimo.
Če se nam zdi, da je otrok pripravljen, se moramo še vprašati, ali smo pripravljeni tudi mi. Tako zahtevna naloga, kot je navajanje na kahlico, je stresna sama po sebi, zato nikakor ni dobro, da jo še dodatno otežimo.
Če je prišlo v družini do pomembnih sprememb (huda bolezen družinskega člana, selitev, ločitev, rojstvo novega otroka), je bolje z navajanjem na kahlico še malo počakati.
Postopno na kahlico
V splošnem se ‘počasi, korak za korakom’ izkaže kot najboljša taktika pri uvajanju otroka v zapleteni svet sanitarij. Že od samega začetka se moramo o mali in veliki potrebi znati tudi pogovarjati. Pazimo, kakšne izraze bomo uporabljali, saj jih bo otrok velikokrat ponavljal, pogosto tudi v družbi, kjer bi morda lahko povzročil zadrego.
Otroka poskušajmo spraševati, ali ga tišči, še preden se polula ali pokaka, da bo začel povezovati občutke. Sprašujmo ga, ali ima pleničko mokro ali suho.
Odhod na stranišče ali kahlico mu predlagajmo sproščeno, veselo, nikar ga ne silimo! Morda bo z veseljem sedel, a le za nekaj sekund, morda bo pripravljen na kahlici ždeti pol ure, a le pod pogojem, da je oblečen. Morda bo potreboval vmesno obdobje, ko bo sicer pred opravljanjem potrebe slekel hlače, ne pa tudi plenic.
Zelo pomebno je, da ga na poti k samostojnemu opravljanju male in velike potrebe spodbujamo, morda celo nagradimo s kako malenkostjo. Nikar ga ne kaznujmo za neuspehe, ki se jim ne bo mogoče izogniti.
Pred končnim uspehom bomo morali preobleči še veliko postelj, oprati veliko prevlek in pobrisati veliko ploščic. Če je otroku včeraj in danes vse uspevalo brezhibno, se še vedno lahko zgodi, da bo imel jutri težave.
Dva koraka naprej in eden nazaj – tako stroka opisuje zahtevno, a pogosto tudi zabavno pot navajanja otroka na kahlico.
Naša naloga je, da otroku opravilo naredimo udobno. Če potrebuje pručko, da zleze na straniščno školjko, ali da nasloni noge, mu jo priskrbimo. Če se je navadil kahlice, pa bi ga radi preselili na školjko, za začetek preselimo kahlico v bližino stranišča. Če se dolgo muči z veliko potrebo, je morda ključ do rešitve v prehrani z več vlaknin, ki bo poskrbela za mehkejše blato.
Da se izognemo nesrečam in ne tako redkim poškodbam, poskrbimo, da bo deska med opravljanjem male potrebe dečkov zares ostala pokonci. Tudi obleka naj bo primerna. Ker si predvsem želimo večje samostojnosti otroka, naj nosi takšno, ki jo je še posebej lahko sleči in obleči (na primer hlače z elastičnim pasom).
Zelo koristno je, če otroka začnemo navajati, naj sede na kahlico ob vedno istem času dneva (takoj, ko vstane, po večerji in podobno). Prav tako ga moramo navaditi, da se bo znal sprostiti na tujih straniščih, tako pri prijateljih in sorodnikih, kot v javnih sanitarijah.
V hudi sili se bo moral znajti tudi v naravi. Tu so dečki v prednosti, deklice pa bodo morale pokazati kar nekaj spretnosti, da se izognejo mokremu perilu. Otroka moramo naučiti, da se bo znal po opravljeni potrebi obrisati in si umiti roke.
Ena zadnjih stopenj je gotovo navajanje otroka, da gre na potrebo, tudi ko ga še ne tišči, saj kasneje, na primer med dolgo vožnjo, za to ne bo imel priložnosti.
Katera kahlica je prava?
Na tržišču je ogromno različnih kahlic in podobnih pripomočkov, ki jih v osnovi lahko delimo na samostojne enote, kakršna je klasična kahlica, in dodatke, kakršna je deska, ki jo pritrdimo na običajno straniščno desko.
Večina otrok se na običajni kahlici (jasno je, da ne sme imeti ostrih robov, da mora biti stabilna, da jo je lahko očistiti, in da mu mora biti vsaj približno všeč - zato jo morda kupite skupaj) počuti bolje kot na pravih straniščih. Morda bomo potrebovali več kahlic. Nekateri otroci imajo kar v vsaki sobi svojo!
Če se odločimo za nastavek na straniščni školjki (mlajši otroci jim dajejo prednost, saj si želijo posnemati starejše, samostojnejše brate ali sestre), naj bo prav tako udoben in naj daje otroku občutek varnosti.
Včasih kar pozabimo, da se naši malčki bojijo reči, ki jih mi niti ne opazimo. Nekaterim ni všeč, da školjka pogoltne kakec, drugi se ustrašijo zvoka potegnjene vode, tretji doživijo neprijetno izkušnjo s pljuskom ...
Torej – bodimo vztrajni, potrpežljivi in optimistični. Otroku dajajmo dober zgled. Ne pričakujmo, da si bo po potrebi umil roke, če si jih ne bomo tudi mi. Omogočimo mu, da bo imel svojo brisačo, ki jo bo dosegel.
Če mu bomo dovolj uspešno pomagali, na koncu ne bo več potreboval naše pomoči. Takrat si lahko čestitamo k uspehu.
.
