Depresija je ena najresnejših bolezni vseh časov. Bali smo se bolezni norih krav. Zaradi ptičje in svinjske gripe je vladala prava panika. Tudi na antraks še nismo pozabili.
Toda o depresiji, eni najpogostejših bolezni razvitega sveta, govorimo po drugi plati zelo malo. Premalo.
Prizadane vsakega četrtega prebivalca v razvitem svetu. Njene posledice so pestre - od padca delovne sposobnosti do zlorabe mamil, in grozljive - od razpada družine do samomora.
Kratka zgodovina depresije
Že stari Grki so poznali depresijo, a se z njo niso posebej ubadali. Pri nekaterih drugih duševnih boleznih je bolnik predstavljal resno nevarnost za okolico, zato so ga tako ali drugače osamili. Takšen odnos je pripeljal do razvpitih umobolnic, z obupanimi bolniki, ki se zaletavajo v rešetke. Oboleli za depresijo niso zbujali toliko pozornosti. Grozote starih umobolnic so jim bile prihranjene, a prikrajšani so bili tudi za pomoč.
Kot se rado zgodi, so imeli pri obravnavi prednost bogataši. Zdravniki so jim za boljše počutje predpisali obisk zdravilišča, kjer so na svežem zraku in ob zdravilnih vrelcih vsaj nekateri okrevali. Vseeno je znanost tudi na tem področju počasi napredovala.
Iz teorije, da depresijo povzročajo krči, zaradi katerih se zožijo žile, kar vodi v slabšo prekrvavitev možganov, so skozi stoletja pristali pri že kar solidnem mnenju, da na depresijo vplivajo napačna prehrana, nereden spanec, onesnaženo okolje in pomanjkanje fizične aktivnosti. Za razvoj depresije so nekateri tudi že krivili družinske odnose, predvsem v času otroštva.
Vprašajmo se:
- Nas mračne misli spremljajo večji del dneva, več kot teden dni?
- Smo brez apetita ali se pretirano bašemo s hrano?
- Imamo težave s spanjem?
- Čutimo splošno pomanjkanje energije, že vsakdanja opravila nam postajajo mučna?
- Izgubljamo voljo do dejavnosti, ki smo jih včasih opravljali z velikim veseljem?
- Se težko zberemo, so naše misli nejasne?
- Spreminjamo razpoloženje iz ene skrajnosti v drugo brez pravega razloga?
- Ali se počutimo odvečne, manjvredne, nezaželjene?
- Nam nagaja spomin?
- Nas obhajajo želje po nasilnih dejanjih nad drugimi ali nad seboj?
Če vsaj na polovico vprašanj odgovorimo z DA, je čas za resen razmislek in najbrž tudi za pogovor z zdravnikom.
Kako jo zdraviti
Freud je razvil metode zdravljenja depresije, podobne današnjim. Med psihoanaliznimi seansami je paciente spodbujal k tvorbi prostih asociacij, kar naj bi odprlo pot do podzavesti in omogočilo nadzor zavednemu delu. Psihoanalizne metode je dopolnjeval s hipnozo in dosegal zelo dobre uspehe. Kljub temu je človeštvo stremelo po še boljših in predvsem hitrejših rezultatih.
V 20. stoletju so znanstveniki z analizo krvi ugotovili, da imajo depresivni bolniki v krvi pogosto drugačno vsebnost elektrolitov od zdravih oseb. Izkazalo se je, da so prav minerali, ki jim jih najpogosteje primanjkuje (kalij, jod, železo) v velikih množinah prisotni v mineralnih vodah najuspešnejših zdravilišč.
Še kasneje je prišlo do boljšega razumevanja delovanja človeških možganov, Odkrili so več različnih spojin, s katerimi je mogoče vplivati na ravnotežje med takoimenovanimi nevrotransmiterji. Sprva so imela tovrstna zdravila hude stranske učinke, kot so suha usta, motnje vida, zaprtje, hitro pridobivanje teže, halucinacije in podobno, a z novimi raziskavami so odkrivali vedno uspešnejša zdravila.
Hkrati so se razvijale različne metode psihoanalize, med katerimi so nekatere v zdravljenju depresije celo uspešnejše od kemije. Ker pa je ena najbolj človeških lastnosti večno nezadovoljstvo in stremenje k izboljšavam, se vzporedno pojavljajo še alternative obem glavnim smerem.
Druga plat medalje
Prozac in podobni antidepresivi so gotovo zaslužni za bolj kakovostno življenje stotisočev, če ne milijonov ljudi. Kljub temu se moramo zavedati, da lahko pri nekaj odstotkih ljudi (ki se gibljejo med tremi in štirinajstimi) stranski učinki povzročijo usodne zaplete. Prozac, Paxil, Luvox in ostala zdravila lahko med drugim povzročijo spremembe stanj uma, med katerimi posamezniki doživljajo halucinacije ali izgubljajo moralne zadržke.
Znani so primeri, ko so uporabniki Prozaca, sicer vzorni, a depresivni državljani, ropali banke, ubijali prijatelje in sorodnike, spolno nadlegovali neznance ali si vzeli življenje. Zgodilo se je celo, da so zdravniki razpoloženje uravnavali s tako pisanimi koktejli zdravil, da so se pacientom nepopravljivo okvarika jetra.
Proizvajalci zdravil vztrajajo, da je odstotek pacientov s tako hudimi težavami zanemarljiv, a podatki neodvisnih študij kažejo nasprotno. Po nekaterih ocenah je samo Prozac zakrivil vsaj 50 tisoč samomorov, čeprav ostaja vprašanje, ali ne jih ne bi bilo brez zdravljenja depresije celo več.
Nasprotniki antidepresivov zatrjujejo, da je eden glavnih krivcev za tragične primere predpisovanje prevelikih odmerkov. Nekateri pacienti dobivajo kar petkrat večje količine zdravil od priproročenih. Je za to kriva želja po večjem dobičku? Vsekakor mora biti predvsem uporabnik zelo pozoren na spremembe svojega razpoloženja ob jemanju zdravil in o njih natančno poročati svojemu zdravniku.
Tako odlične rezultate daje zdravljenje z ekstrakti šentjanževke. Tu je še akupunktura in nekatere vrste diet. Pri blažjih oblikah depresije je pol ure zmernega teka trikrat tedensko dokazano enako učinkovito kot psihoterapevtske seanse. Zelo uspešne so metode z elektrošoki, predvsem pri zelo hudih oblikah, kjer ne pomaga nobeno zdravilo. Seveda so današnje metode zdravljenja z elektrošoki povsem drugačne od grozljivih mučenj, kot jih vidimo v filmih.
Kljub nespornemu napredku na področju zdravljenja depresije poglavitna težava ostaja. To je diagnoza.
Bolj paziti kot zdraviti
Danes je znano, da na depresijo vpliva stres, čeprav še ni povsem jasno, kako se to zgodi. Zato je priporočljivo razviti odpornost proti stresu - to pomeni redno spanje, pravilno prehano, dovolj gibanja in splošen pozitiven odnos do življenja.
Verjetnost za razvoj depresije se ob zdravem načinu življenja zmanjša, vendar ne izgine. Zato najbrž ni narobe, če smo pozorni na znake depresije in začnemo pravočasno ukrepati. Redni zdravniški pregledi in samoopazovanje nam prav gotovo ne bodo škodili.
.
