Z empatijo ali vživljanjem opisujemo sposobnost razumevanja čustev nekoga drugega. Lahko bi rekli, da smo se postavili v njegovo kožo.
Vse več je dokazov, da je empatija lastna vsem sesalcem, saj razumevanje tujih težav posameznemu osebku lahko pomaga, da jih nekega dne premaga ali se jim izogne.
Empatija je pomembna prednost v boju za preživetje posameznika in vrste. Ljudje seveda bistveno bolj sočustvujemo z drugimi ljudmi, kot na primer z zajci, a z zajci, ki so nam evolucijsko bližje od paličnjakov, se seveda društva proti mučenju živali ukvarjajo bistveno bolj kot na primer s paličnjaki), a moramo takoj dodati, da se z empatijo skoraj zagotovo ne rodimo, ampak se je naučimo.
Ker je empatija zelo pomembna za uspeh na najrazličnejših področjih, si zasluži primerno pozornost.
Empatija in razlike med spoloma
Razlike med spoloma so v veliki meri odvisne od vzorcev obnašanja, ki jih otroci sprejemajo iz okolja. Dečke praviloma usmerjamo k iskanju rešitev, s katerimi bi nezaželjena čustvena stanja odpravili ali celo zanikali (pomislimo na izjavo: “Fantki ne jokajo.”), deklice k sočustvovanju in tolažbi.
Številni kratki stiki v odnosih med spoloma v odrasli dobi izvirajo prav iz različnih empatij. Ko na primer ženska potoži o svoji težavi, se moški posveti reševanju težave (akcijska empatija), namesto da bi jo preprosto objel in rekel, da jo razume (čustvena empatija).
Raziskave so pokazale še več razlik, ki so delno pogojene v bioloških razlikah med spoloma:
- dečki so vzkipljivejši, lažje jih je razdražiti,
- dečki zajokajo hitreje, jokajo pogosteje in jih je težje potolažiti,
- dečki pogosteje menjajo razpoloženje.
Še nekaj dejavnosti za razvoj empatije
- igranje vlog (pozitivnih in negativnih likov) iz znanih zgodb,
- skrb za okolje, rastline in živali,
- pogovor o vsakdanjih dogodkih in osebah, vpletenih vanje, s poudarkom na njihovih občutkih,
- razprava o določenem vprašanju v skupinah enakomislečih in različnomislečih vrstnikov.
Otroci in empatija
Zametki empatije se pokažejo že v porodnišnici. Če zajoka en dojenček v sobi, se mu običajno hitro pridružijo še drugi. Seveda ni nujno, da so začeli jokati, ker razumejo stisko tistega, ki je z jokom začel, saj bi lahko jokali že zaradi preprostega dejstva, da jih moti neprijeten zvok (sosedov jok).
Celo pri dveh ali treh letih, ko otrok poskuša bratca, mamico ali vrstnika v vrtcu potolažiti z igračko (ki se ji sicer težko odreče), ne moremo vedeti, ali razume žalost ali bolečino tistega, ki ga poskuša potolažiti, ali le poskuša vplivati nanj iz vloge opazovalca.
Vsekakor se empatija dokazano počasneje in slabše razvija pri otrocih, ki jih okolica spodbuja k skrivanju čustev, pri otrocih, ki so telesno in čustveno zlorabljeni in pri otrocih, ki se v svojem najintimnejšem okolju srečujejo z odsotnostjo empatije (brezbrižni starši, eden od staršev pretepa drugega ...).
Čeprav otrok v primernem okolju kaže empatijo tudi že pri prvem dopolnjenem letu starosti, lahko o pravi empatiji začnemo govoriti šele v trenutku, ko se je sposoben vživeti v povsem izmišljene situacije (na primer v stisko Pepelke, ko izve, da ne bo mogla na ples).
Klasično vprašanje je: “Kako bi se ti počutil-a, če bi ti nekdo vzel-a igračko/slaščico/rokavice?” Za zrel odziv na takšno vprašanje potrebuje otrok domišljijo in izkušnje. Predvsem pa potrebuje zgled tistih, od katerih se empatije najlažje nauči: staršev in vrstnikov.
Empatija v sodobnem svetu
V sodobnem razvitem svetu sta razvijanje domišljije in pridobivanje izkušenj presenetljivo težja kot je bilo to preteklosti.
Družine imajo vse manj članov, starši in otroci drug z drugim preživljajo vse manj časa, množični mediji so zmanjšali občutek pripadnosti lokalni skupnosti, s katero se je posamezniku veliko lažje poistovetiti, kot na primer z občinstvom, ki ga nagovarja državna ali celo multinacionalna televizija.
Najsodobnejša tehnologija nam omogoča še več: vsak posameznik si lahko s pomočjo izbiranja vsebin ustvari lastno resničnost, v kateri njegovo udobje ni ogroženo niti za trenutek. To ne pomeni samo, da se neprijetnim situacijam izogne, ampak tudi izključi možnost, da bi spoznal neprijetne situacije drugih. Empatija tako postane odveč.
Otroci, ki odraščajo v okolju brez empatije, ne bodo nikoli zreli in odgovorni odrasli. Nikoli ne bodo spoznali svojih čustev in nikoli razumeli težav drugih. Težko se bodo naučili pravilnega poslušanja, zato bodo težko sodelovali v skupini in jo še težje vodili.
Po drugi plati se jim bo morda celo zdelo samoumevno, da jim vodilni položaj pripada, saj vendar poznajo le eno resničnost - tisto, v kateri se svet vrti okrog njih. Namesto kritičnega razmišljanja in ustvarjalnosti se bosta pri njih razvila intelektualna lenoba in cinizem.
Če želimo to preprečiti, moramo torej otrokom omogočiti razvoj domišljije in nabiranje izkušenj. Ena najboljših možnosti za to je spoznavanje zgodb.
Do empatije s pomočjo zgodb
Ljudje obožujemo zgodbe, kar mediji s pridom izkoriščajo. Če hočemo zgodbe uporabiti za pridobivanje empatije pri otrocih, bodimo:
- raznoliki (ob zgodbah v slikah, kot jih otroci spoznavajo na televiziji ali v slikanicah, jim ponudimo še zgodbe, pripovedovane ‘iz glave’ in z zvočnih zgoščenk, ob klasičnih pravljicah o zmajih in princeskah sodobne zgodbice o otrocih iz sosednje ulice, ob zgodbah iz znanega okolja še zgodbe iz drugih kultur),
- kritični (izbirajmo pravljice in zgodbe, primerne otrokovi starosti in predvsem njegovi zrelosti, namesto pripovedi z izrazito črnobelimi liki izbirajmo zgodbe, v katerih so liki bolj zapleteni in s tem bolj življenjski),
- interaktivni (z otroci se pogovarjajmo o sporočilih zgodb in o dilemah njihovih glavnih in stranskih likov, na primer o lovcu iz Sneguljčice ali očetu Janka in Metke, spodbujajmo jih, naj slišane zgodbe upodobijo na risbah ali s plastelinom, naj zgodbo slišano do polovice, dokončajo sami ...).
Raziskave so pokazale, da so ljudje z visoko razvito empatijo vsestransko uspešnejši od ljudi, ki dosegajo enake rezultate na inteligenčnih testih, a nimajo empatije. So tudi čustveno stabilnejši, kar v v sodobnem svetu stresa in nenehne negotovosti gotovo ni zanemarljivo.
Še več o pravljicah in empatiji lahko izveste na seminarjih o pravljici pod vodstvom Toma Kočarja. Kataloga izobraževanj za vzgojitelje in učitelje sta dostopna tukaj.
Primer vaje iz empatije (za otroke od 3. ali 4. leta starosti naprej)
Skupaj z otrokom prisluhnimo pravljici na povezavi:
Po koncu pravljice poskusimo poiskati odgovore na naslednja vprašanja:
- Kako se je počutil Storžek, ko se Zobek kar ni in ni hotel vrniti domov? Zakaj ga ni preprosto nagnal?
- Kaj je storil Zobek, ko mu je Storžek rekel, da so v duplinici črvi? So Žolna in Detlovi težavo rešili ali ne?
- Si lahko kljub srečnemu koncu pravljice izmislite drugačen potek, pri katerem se Storžku po pomoč ne bi bilo treba zatekati v laž?
Ne pozabimo, da pri tej vaji ne iščemo pravilnih in napačnih odgovorov, ampak se poskušamo čim bolje vživeti v stanja obeh glavnih junakov in razumeti, zakaj sta v posameznem trenutku ravnala tako in ne drugače.
Veliko zabave!
.
