Otroci se radi podijo. Takoj, ko dobro shodijo, bi že tekli. Ni pomembno kam, lahko tudi v krogu. Gibanje imajo v krvi. Težave se pojavijo, ko sedejo pred televizijo ali računalnik. Dogajanje na ekranu jih pogosto tako pritegne, da želja po fizični dejavnosti povsem izgine.
Danes se triletnik v razvitem svetu izpostavlja le tretjini napora, ki ga zdravniki priporočajo za njegovo starost. Nato se stanje samo še slabša. Število najstnikov s prekomerno težo iz leta v leto narašča, starost, pri kateri prihajajo otroci na klinike za hujšanje, je vse nižja. Za bistveno izboljšanje stanja je potrebno presenetljivo malo.
Zgledi vlečejo
Čas odraščanja je čas iskanja vzornikov. Športna igrišča, na katerih se odvijajo prave drame, z zmagovalci in poraženci, napetim dogajanjem in nenehnimi preobrati, so kot nalašč. Posebej dandanes, ko s pomočjo televizije zlahka spremljamo večino največjih športnih dogodkov, vključno z zakulisnim dogajanjem in osebnimi portreti sodelujočih.
Pravzaprav se je športu, z bliščem in slavo, ki ga obkrožata, že kar težko izogniti. Športniki pogosto postanejo pravi vzorniki. Mnogi otroci tako začutijo željo po lastni udeležbi. Kako jo bodo uresničili, če jih želja seveda ne bo prej minila, je v veliki meri odvisno tudi od staršev.
Zakaj šport za otroke?
Športne dejavnosti prinašajo v življenje otrok marsikaj dobrega. Že sama telesna dejavnost je nesporna pridobitev za zdravje in splošno počutje. Če prištejemo še samozavest, občutek za pripadnost skupini, nabiranje izkušenj, širjenje kroga znanstev in prijateljstev in nenazadnje zabavo, so koristi očitne.
Vseeno ne smemo pozabiti, da ima šport tudi temne plati. Zahteva precej časa, pogosta so odrekanja, različni pritiski in možnosti poškodb. Zanemarljivi niso niti finančni izdatki. Ker se telesne sposobnosti otrok brez vaje ne razvijejo popolnoma, je šport dragocen pomočnik pri telesnem kot duševnem razvoju. Morda se trditev, da metanje žogice krepi umske sposobnosti, sliši smešno, vendar študije mehanizmov nevronskih povezav dokazujejo prav to.
Vprašanje, ki naj bi si ga starši postavili, ni: "Ali naj se moj otrok ukvarja s športom?", temveč: "Katera športna dejavnost je za mojega otroka najprimernejša?"
Kako izbrati šport za otroka?
Potreba po gibanju je otrokom vgrajena. Zaduši jo lahko šele napačen slog življenja, ki živahno dete posadi v fotelj in mu v naročje položi vrečko čipsa.
Ena prvih posledic je prekomerna teža, s katero je povezana vrsta zdravstvenih težav. Zato je ključno, da otroka pri telesni aktivnosti spodbujamo, a ga ne silimo, saj sicer le težko dosežemo uspeh.
Telesna aktivnost mu mora predvsem predstavljati zabavo, do katere najlaže pride v družbi staršev in prijateljev. Če otrok pokaže željo in sposobnosti, potrebne za vrhunske športne dosežke, je čas za razmislek o resnem treningu.
Čeprav vlada splošno prepričanje, da je za vrhunski šport obvezen začetek v rani mladosti, to v večini primerov ni res. Stroka zatrjuje, da so vsaj do osmega leta najprimernejše telesne dejavnosti otroške igre kot so skrivalnice, slepe miši, ristanc, plezanje na drevesa in podobno.
Dokler otrok telesno aktivnost dojema predsem kot igro, bo v njej brez zadržkov užival. Ko se začnejo jutranja vstajanja, izbira med prijateljevo zabavo in kondicijskim treningom, razočaranja na tekmovanjih in druge neprijetnosti, se verjetnost, da se otrok odreče telesni dejavnosti, močno poveča.
Kdaj začeti s športom?
Vsi poznamo zgodbe o otrocih, ki so jih starši že ob rojstvu programirali za uspeh, a jim na ta račun vzeli velik del otroštva. Seveda je zgoden začetek pogoj za uspeh vsaj v nekaterih športih, ki zahtevajo veliko osvojenih spretnosti, preden se lahko pokažejo tekmovalni rezultati. Takšna sta na primer gimnastika ali umetnostno drsanje. Toda tudi tu velja pravilo, da je bolje več let trenirati manj časa kot manj let, a zato bolj intenzivno.
V nekaterih športih lahko tekmovalci dosežejo svoje najboljše dosežke v najstniških letih, ker so takšne pač tekmovalne razmere. Toni Nieminen je denimo kot šestnajstletnik osvojil dve zlati olimpijski medalji v smučarskih skokih in leto kasneje še malo zrasel. Zaradi spremenjene aerodinamike ni nikoli več prišel v sam svetovni vrh.
Po drugi plati je kar nekaj športov, kjer pridejo vrhnski rezultati šele v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih letih. Biatlonci, kolesarji in košarkarji so lahko povsem konkurenčni še pri 40 letih.
Izbira športa je torej izjemno pomembna. Če se otrok ne more odločiti, mu je najbolje svetovati dejavnost, pri kateri enakomerno krepi telo in si širi obzorja. Če spotoma odkrije, da ga kaj posebej privlači, se tega lahko še vedno loti kasneje.
Če pa ostane pri teku v naravi, kolesarskih izletih, občasnem plavanju in brcanju žoge na bližnjem travniku, ga bomo prav tako spodbujali. Kajti pri športu zares drži rek, da je predvsem - važno sodelovati.
Starši, pozor!
Vsi smo, vsaj na televiziji, videli obsedene očete, ki nadirajo trenerje svojih otrok, ali matere, ki spravljajo v zadrego svoje malčke z neprimernimi pripombami. Kljub temu raziskave kažejo, da je staršev, ki z otrokovo udeležbo v športu predvsem izživljajo svoje sanje, malo. Opazimo jih predvsem, ker so glasni.
Da jim vendarle ne bi postali podobni, velja upoštevati naslednje:
- Otroka spodbujajte. Udeležujte se njegovih tekmovanj, naučite se pravil in se o športu z njim pogovarjajte. Če bo uspešen, ga pohvalite, če mu ne bo šlo, ga tolažite. Bodite tudi pozorni tudi na njegovo telesno stanje. So napori prehudi za njegovo telo?
- Pokažite spoštovanje do sotekmovalcev, nasprotnikov, sodnikov, trenerjev in drugih staršev. Če vam čas dopušča, se lahko vključite na primer kot redar ali nadomestni voznik. Pred tem se z otrokom posvetujte, da ne boste videti vsiljivi. Morda bo bolj vesel, če mu boste posvetili sobotno dopoldne na bližnjem travniku.
- Otrok naj ve, da zmaga ni edini cilj športa. Naj uživa v telesni aktivnosti in moštvenem duhu. Vzgajajte ga v duhu fair playa. Če je okolje, v katerega je vključen, izrazito tekmovalno, odnosi slabi in se otrok ne počuti najbolje, mu pomagajte najti kaj boljšega. Izbira je velika.
