"Domišljija je pomembnejša od znanja."
Albert Einstein
Pripovedovanje zgodb (tudi pravljic) je od nekdaj družabno početje. Kar predstavljajmo si skupino lovcev v praskupnosti, ki se v mraku zbere okrog ognja, kjer prisluhne najboljšim pripovedovalcem.
Seveda so bili vedno zraven otroci, a šele v 19. stoletju je začelo prevladovati mišljenje, da so pravljice namenjene predvsem otrokom.
Brata Grimm sta po prvi izdaji ‘svojih’ (ljudske pripovedi sta zapisala in zelo svobodno priredila) prišla do spoznanja, da bi pravljice lahko otrokom pomagale pri spoznavanju družbenih odnosov v časih, ko so se ti postavljali na novo in je postalo vključevanje v družbo precej bolj zapleteno. Z nenehnim prirejanjem in popravljanjem sta sporočila dodobra preoblikovala, izrabila in včasih tudi zlorabila.
Pravljice so polne stereotipov!
V številnih pravljicah moški liki z inteligenco, pogumom in vztrajnostjo pridejo do cilja, ki ga običajno predstavlja lepa žena in kup denarja. Najbolj znani ženski liki so lepi in pasivni. Namesto poguma je nagrajena ponižnost (Pepelka), prebrisana ženska je kaznovana namesto naivne (čeprav čarovnica trikrat prelisiči Sneguljčico, je na koncu zmagovalka slednja, saj je vendar lepša!), nasvetov bolj izkušenih ni treba poslušati (Rdeča kapica ne upošteva materinih napotkov), saj bo vse težave rešil moški (lovec) ...
Takšne stereotipe o spolih so posebej zavzeto napadale feministke, a pri tem pogosto spregledale pravljice, v katerih nastopajo pogumne in pametne junakinje, ki rešujejo iz težav svoje ljubčke (Vasilisa Ivana v Vasilisi Prebrisani), brate (Gerda Kaia v Snežni kraljici) ali očete (Lepotica svojega očeta v Lepotica in Zver), pa tudi dejstvo, da v številnih pravljicah moškemu junaku do končne zmage pomaga ženska (vila, začarana princesa).
Seveda ostane očitek, da od ženskih likov praviloma pričakujemo lepoto, a enako velja tudi za moške. Tudi princi so lepi, ne le pogumni, pamet pa tudi pri njih običajno igra postransko vlogo.
Drug pogost stereotip je povezovanje zunanjega videza z osebnostjo. Zlobni liki so skoraj vedno grdi (pomislimo na Špicparkeljca, zmaje, čarovnico iz Janka in Metke ...), lep videz je rezerviran za osebe dobrega srca. Pa je to res?
Mačeha Sneguljčice je bila vsekakor lepotica, lepe so bile tudi Pepelkina mačeha in njeni hčeri iz prejšnjega zakona (tako vsaj v Grimmovi verziji, Disney je kasneje malo pogoljufal), pa Snežna kraljica, še več lepotic pa najdemo v folklori, kjer neprevidne popotnike vabijo v smrt ...
Po drugi plati ni težko najti pravljic, kjer se liki neprivlačnega videza izkažejo za dobrosrčne in dragocene pomočnike glavnim junakom (Baba Jaga v nekaterih ruskih pravljicah) ali celo brezhibno odigrajo glavno vlogo kar sami (na primer Grdi raček). V pravljicah torej po videzu zares sodimo vnaprej, a se kar pogosto izkaže, da smo si sprva ustvarili napačno mnenje in ga moramo popraviti.
Pomembna, površnim balcem pogosto neopazna lastnost pravljic, zaradi katerih so jih številni totalitarni režimi preganjali ali pisali na novo, je namreč ravno v tem, da je v pravljicah vse mogoče in so spremembe tako rekoč obvezne (žabci postanejo princi, kralji postanejo berači ...).
Pravljice so nasilne!
V pravljicah zares mrgoli nasilja in do smernic, ki sta jih začrtala brata Grimm, tudi spolnosti ni manjkalo. Nasilje in spolnost nista temi, ki bi veljali kot primerni za otroke. Čeprav pravljice služijo pripravi na življenje, majhnemu otroku zares ni treba izvedeti vseh sočnih podrobnosti, dokler ne doseže določene čustvene zrelosti.
Grimma sta šla tako daleč, da sta v nekaterih svojih pravljicah iz prvotnih zapisov črtala že omembo postelje! Toda če spolnost morda še lahko počaka vsaj do trenutka, ko se otrok začne dobro zavedati svojega telesa in drugačnosti teles drugih, se bo z nasiljem in smrtjo zelo verjetno srečal zelo zgodaj. Če ne prej, ko ga bo v vrtcu odrinil vrstnik. Bomo ob vrabčjem trupelcu, ki ga opazimo na sprehodu, rekli, da ptiček samo spi?
Ravno pravljice nas učijo, da nasilje ni vedno najboljši način reševanja nesporazumov. V pravljicah se praviloma bolje odrežejo junaki, ki težave premagujejo z vztrajnostjo, zvijačnostjo, celo s humorjem, kot tudi v resničnem življenju nasilje običajno pride na vrsto šele, ko odpove diplomacija.
Pravljice nasilja ne poveličujejo, se mu pa ne izognejo, kot se mu tudi sicer v življenju ne moremo. Pretiravanje z opisovanjem potokov krvi, odsekanih udov in srce parajočih krikov je bolj umetniški učinek, ki ga običajno zlahka obidemo. Otrokom namreč ob pripovedovanju pravljic ni treba predstaviti prav vseh najgrozovitejših podrobnosti.
Predelajmo pravljice!
Pravljice prihajajo iz daljne preteklosti, a nas nagovarjajo tukaj in zdaj. Nešteti posredniki so posegali v njihovo vsebino, dodajali in odvzemali osebe (v Perraultovi Rdeči kapici ni bilo lovca, Grimma sta v Špicparkeljca dodala hudiča) in dogodke (v Grimmovi Pepelki sta si tekmici glavne junakinje v želji, da bi stlačili nožice v čeveljček, odrezali peti, Disney je v Sneguljčici dodal poljub, ki premaga urok), zato se zdi majhen popravek pravljice velika pridobitev za nežno in občutljivo otroško psiho.
Rahločuten očka tako ne bo povedal otrokom, da je Janka in Metko v gozdu pustil njun oče, ampak ju bo raje obtožil neprevidnosti, zaradi katere sta se izgubila. Domislica s kamenčki in kasneje z drobtinicami ob tem seveda zvodeni. Tudi lakota, ki je bila tako strašna, da je starše v tekmi za preživetje obrnila proti lastnim otrokom, je v tej verziji povsem odveč.
Res, le zakaj bi v razvitem svetu otroke, ki so tako polni vsega, da bodo prav kmalu začeli s shujševalnimi dietami, begali z lakoto, zaradi katere vendar umirajo drugi, nekje daleč, za devetimi gorami in vodami?
Izboljšana izpeljanka Janka in Metke bo poslušalcem prihranila nekaj strahu in pripovedovalcem marsikatero neprijetno vprašanje. Žal tako osiromašena pravljica izgubi toliko ostrine, da bo na otroka komaj naredila vtis, pri odraščanju in iskanju odgovorov na življenjska vprašanja pa mu dala bore malo.
Si lahko predstavljamo prijazno mamico, ki svojemu otroku pove Rdečo kapico, v kateri volk nikogar ne poje, ampak vsi udeleženci sedejo za skupno mizo in se volk pred močjo argumentov pokesa svojih zlobnih namenov?
Srečen konec pač lahko dosežemo tudi tako, da Rdeča kapica pravočasno odpre košaro in njeno vsebino pošteno razdeli, kajne? Toda preden mamico pohvalimo za domiselnost, pomislimo še na otroka, ki v njeni Rdeči kapici ne bo izvedel, da je bila deklica za neposlušnost (zapustila je namreč pot) kaznovana, in da je imela v bistvu več sreče kot pameti (kot jo imamo pogosto, a ne vedno tudi sicer v življenju)!
Bo tak otrok odrasel s primernimi predstavami o omejitvah, ki ga čakajo, ko bo začel prevzemati odgovornost za svoje obnašanje? Se bo znal primerno odzvati na predloge volkov, s katerimi bo imel opravka v svetu izobrazbe, financ, osebnih odnosov? Bo sploh lahko kdaj dojel, da ovire v življenju premagujemo s pomočjo znanja, izkušenj, domiselnosti, vztrajnosti ... ne nazadnje prijateljev?
Predelave so torej lahko zelo dvorezen meč, posebej če pomislimo na zelo verjetno možnost, da bo otrok nekega dne slišal tudi drugo, manj ‘primerno’ izpeljanko iste pravljice, ki ga bo morda zmedla, pretresla ali razjezila.
Klasične pravljice so postale klasične ravno zaradi svojih izredno močnih sporočil. Če jih ne razumemo, se predelavam torej raje izognimo in kakšno pravljico prihranimo za kasneje.
Ocenimo torej zrelost svojih otrok in svojo sposobnost pojasnjevanja za vsako pravljico posebej. Ko bomo pripravljeni, čeprav morda leto ali dve kasneje, pa pravljice le povejmo v čim popolnejši obliki!
© Flickr.com
© Flickr.com
.
