Pravljice poznamo vsi, ob pravljicah rastejo otroci vseh kultur, a vseeno težko odgovorimo na preprosta vprašanja: "Kaj je pravljica?" "Zakaj jih potrebujemo?" ali celo "Komu so pravljice sploh namenjene?".
Kljub temu nas to ne bi smelo ovirati pri vstopanju (in vračanju) v čarobni svet čarovnic in princes, junakov in zmajev, velikanov in palčkov, govorečih živali in predvsem močnih sporočil, ki se skozi prostor in čas nenehno spreminjajo, a v bistvu ostajajo nezgrešljivo prepoznavna.
Kaj je torej pravljica?
Številni mojstri so iskali preprosto razlago, a se izgubili med naštevanjem razlik med pravljico, mitom, legendo in sorodnimi oblikami pripovedi.
Večina se strinja, da v pravljicah nastopajo nadnaravna bitja (vile, govoreče živali, škrati) in dogodki (osebe spreminjajo podobo, razdalje je mogoče premagovati z neobičajnimi pomočniki ali začaranimi predmeti), da pravljice zabavajo (v najširšem pomenu besede) in vzgajajo (ene bolj, druge manj), da se godijo v nedoločenem času (nekoč, pred davnimi časi) in kraju (za devetimi gorami in vodami) in imajo praviloma srečne konce (kar sicer v številnih primerih ne drži, a zdi se, da imajo tudi pravljice z žalostnimi konci pogosto izpeljanke, kjer se vse dobro konča in v njih glavni junaki živijo srečno do konca svojih dni).
Otroci naj poslušajo pravljice, ker:
- Z odsotnostjo vsakdanjih fizikalnih omejitev spodbujajo njihovo domišljijo in ustvarjalnost.
- Se z vživljanjem v prizore učijo sočustvovanja.
- Na privlačen način spoznavajo življenjske resnice različnih kultur.
- Se soočajo s strahovi in krivicami v varnem naročju svojih najbližjih.
- Globoko v sebi dobijo občutek, da dobro na koncu vendarle premaga slabo (čeprav jih resnično življenje morda uči v nasprotno), zaradi česar lahko gradijo boljšo družbo prihodnosti.
Ko začnemo razglabljati o pravljici, se torej hitro vprašamo, kdo (avtor, poklicni pripovedovalec, eden od staršev) jih pripoveduje, komu (otrokom, odraslim, publiki), kako (po spominu, bere iz knjige, delno improvizira), kdo jih je zapisal (avtor je lahko znan, morda je znan le izvor, morda le zapisovalec) in seveda, kakšen je namen posamezne pravljice (zabavati, učiti, kritizirati, pojasnjevati, opravičevati).
Ali drugače: preden dobimo odgovor na prvo vprašanje, se odpre kopica novih.
Komu so pravljice namenjene in zakaj
Pravljice spremljajo človeštvo od samih začetkov, najdemo jih v vseh kulturah, prav tako hitro odkrijemo ponavljanje motivov. Svojo Trnuljčico imajo Francozi in Egipčani, Indijanci in Indijci, a bolj presenetljiva je ugotovitev, da pravljice vse do bratov Grimm niso bile namenjene otrokom, ali vsaj ne samo otrokom.
Pripovedovali so si jih v večji družbi, kjer so odrasli ob pogosto zelo srhljivih prizorih lahko tolažili otroke in jim nenehno nudili pomoč v obliki dodatne razlage. Tisočletja so prehajale iz roda v rod z ustnim izročilom, šele razvoj tiska je pomembneje vzpodbudil njihovo zapisovanje in posledično njihovo preučevanje.
Za prve med prvimi veljajo francoske dvorne dame, ki so v okviru družabnih srečanj prirejale pripovedovanje pravljic z igranimi odlomki. Publika je bila seveda odrasla, zato tudi v prvih zapisanih pravljicah (na primer Perrault) ne manjka golote in nasilja.
V 19. stoletju je zapisovanje pravljic postala vseevropska moda, saj so prav v ustnem izročilu posameznih narodov iskali temelje nastajajočih držav, ki so se oblikovale iz fevdalnih posesti.
Brata Grimm sta prvo izdajo svoje uspešnice sprva namenila le učenjakom, a kmalu ugotovila, da bi pravljice s primernimi ilustracijami lahko pritegnile tudi otroke. Za to sta pravljice nekoliko predelala. Izpustila sta vse prizore spolnosti in dodala še več nasilja. Besedila sta predelovala in pilila vse do svoje smrti, do danes pa je njuna knjiga doživela že več kot 50 ponatisov samo v nemškem jeziku.
Zaradi privlačnih zgodb in močnih vzgojnih sporočil so postale pravljice priljubljene tudi pri različnih oblastnikih, ki so z njihovo pomočjo poskušali vplivati na svoje državljane.
Nacistična Nemčija je na primer nadzirala vse oblike umetniškega ustvarjanja in s pomočjo starih legend krepila prepričanje o večvrednosti nemške rase, nekdanja Sovjetska zveza je prav tako vzpodbujala pisanje in pripovedovanje, ki je poudarjalo socialistične vrednote (znan primer je pravljica o Petru in volku), moderni kapitalizem s pomočjo modernih pravljic spodbuja predvsem potrošništvo (ko izide knjiga, so praviloma na policah tudi plastične upodobitve likov, ki se smejijo še s televizijskih ekranov, prodajajo oblačila in jedi ...).
Čeprav sodobni starši pravljice pogosto podcenjujejo (to je samo pravljica) ali celo zlorabljajo (otroke posadijo pred predvajalnik, da imajo sami mir), bi se morali zavedati, da vsaj klasične pravljice prinašajo običajno zelo močna sporočila o pomembnih življenjskih dogodkih (poroka, zaposlitev, smrt), ki bi jih morali otroci prebaviti v družbi starejših in bolj izkušenih.
Seveda bi lahko še precej povedali o psihološkem vplivu pravljic, o Freudu in Jungu, pa Bettelheimu in drugih, a za konec morda le tale misel: bistvo pravljic ni v čaranju, ampak v njihovi sposobnosti očaranja. Ali bomo starši to izrabili v otrokov prid ali ne, je še vedno predvsem naša odločitev.
Ali ste vedeli?
- Brata Grimm nekaterih pravljic v svojo zbirko nista hotela uvrstiti, ker niso imele izvora v nemškem, ampak v francoskem ustnem izročilu (na primer Obutega mačka), nekatere pa šele, ko sta podobne motive našla tudi v nemški folklori (Trnuljčica).
- Britanska raziskava je pokazala, da imajo današnji starši precej pomislekov ob klasičnih pravljicah. Kar tretjini se zdi Rdeča kapica preveč krvava, petino moti, da Janka in Metko starši zapustijo v gozdu, desetina se obregne celo ob politično nekorektni izraz palček v Sneguljčici. Za Pepelko menijo, da za otroke ni primerna preprosto zato, ker so z njo preveč grdo ravnali!
- Rudolf Steiner, ustanovitelj Waldorfske šole, je znan tudi po svojem zagovarjanju pripovedovanja pravljic, a pri tem naj bi se starši izogibali vsaki slikovni predstavitvi, saj si otrok z lastno predstavo najbolje razvija domišljijo.
- Dve tretjini staršev v razvitem svetu verjame, da imajo klasične pravljice močnejša moralna sporočila od modernih, a kljub temu kar tri četrtine otrokom pred odhodom v posteljo nekaterih pravljic v strahu pred nočnimi morami ne bere, skoraj polovica jih celo meni, da klasične pravljice za otroke do petega leta sploh niso primerne!
Pravljici v Tolovajevi produkciji lahko prisluhnete tukaj, v naši trgovini pa lahko prelistate še številne druge pravljice.
