Vsi si želimo, da bi bili naši otroci lepo vzgojeni. Razvajen otrok hitro zaide v različne težave. Kdor pa je discipliniran, se lažje vključuje v družbo, razvije bogatejše čustveno življenje in zna nadzirati svoje obnašanje. Starši rečemo, da je 'priden', čeprav disciplina prinaša mnogo več.
Discipline se otrok najbolje nauči od staršev. Glavna težava je v tem, da se je moramo najprej naučiti starši.
Podrejanje pravilom
Včasih je bilo preprosto. Otroke so vzgajali z zaušnicami in tepežkanjem. Danes vemo, da na tak način ne dosegamo željenih rezultatov. Disciplina naj bi otroka naučila nadziranja, udarci pa ga ne učijo, temveč samo nadzirajo. Poleg tega dajejo še slab zgled.
Otrok fizično nasilje spoznava kot obliko reševanja težav in prej ali slej bo po enakih sredstvih posegel sam. Če med kaznovanjem odrasla oseba izgubi nadzor nad svojim obnašanjem, seveda ne more pričakovati, da se bo otrok tako naučil nadzirati sebe.
Potem so šle smernice moderne vzgoje v nasprotno smer. Otrokom je bilo naenkrat dovoljeno vse, kaznovanje razlašeno za primitiven običaj iz pradavnine, rezultat pa generacija razvajenih otrok, ki se ne znajo obnašati, saj jim v mladosti ni nihče začrtal mej. Disciplina je namenjena prav temu - postavljanju mej.
Vendar pri tem ne gre za tog skupek nespremenljivih pravil. Ljudje smo različni, naši medsebojni odnosi prav tako. Disciplina nam daje okvirje, znotraj katerih delujemo v skladu s svojo osebnostjo, pri tem pa moramo upoštevati tudi druge. Kaj to pomeni za starše? Otroku moramo dajati zgled, mu postavljati meje, ga znati nagraditi in kaznovati ter ob vsem skupaj ohraniti primeren odnos.
Zgled
Otroci se učijo s posnemanjem tistega, kar vidijo in izkusijo na lastni koži. Starši svojim otrokom predstavljamo prvi in najvplivnejši zgled.
Če se sami ne držimo pravil, pa naj gre za zaklepanje vrat, pospravljanje sobe, kajenje ali odnos do denarja, tega ne pričakujmo od otrok. Če medsosedske težave rešujemo s kričanjem, ne bomo vzgojili novega Gandhija. Če ne maramo družbe, bo tudi otrok najbrž samotarske sorte. Če sami goljufamo pri davkih ali krademo pisarniški material, bo tudi otrok dostopnejši za laž, različne prekrške, morda tudi resnejše oblike kriminala.
Pri tem ne pozabimo, da poleg staršev na otroke vpliva tudi njihova najožja družba. Zato je zelo pomembno vedeti, s kom se družijo in kaj počnejo, kadar jih nimamo na očeh.
Meje
Otroku mora biti jasno, kaj je prav in kaj ne. Ob jasno postavljenih mejah se bo počutil varnejšega. Meje postavljamo starši in vzgojitelji, otroci pa jih preizkušajo. Ni se lahko upreti svetlolasi in modrooki punčki, ki pred slaščičarno utripa s trepalnicami in ponavlja: "Očka, prosim, prosim ..."
Tudi vreščeči mulček, ki se sredi najhušje gneče pred blagajno v trgovini vpričo vseh sosedov vrže na tla in poskuša izsiliti nakup, počne isto. Preizkuša meje.
Se takšnemu napadu lahko upremo ali bomo premaknili meje? V obeh primerih lahko pričakujemo nove napade. Postavljanje mej je težko opravilo, njihova obramba še težja.
Posebej težko je mladim staršem. Prošnje otrok se hitro prelevijo v pravo izsiljevanje. Zato je treba že na začetku zavzeti trdna stališča, saj se bo otrok le tako lahko razvil v celovito osebnost. Brez jasnih mej in avtoritete vzgojitelja mu težko uspe.
Strokovnjaki svetujejo, naj najprej razčistimo pri sebi. Šele ko sami vemo, kaj bi pravzaprav radi, to poskušamo dopovedati otroku. Če se nam zdi neko početje nesprejemljivo in po našem mnenju zasluži kazen, se tega držimo. Iz praznih groženj, ki jih nikoli ne uresničimo, se otrok nauči, da naše obljube niso veliko vredne.
Če ga kaznujemo s tednom prepovedi gledanja televizije, moramo kazen izvršiti do konca, pa čeprav nam je že po dveh dneh žal skesanega ubožčka.
V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da nadzor nad domom namesto staršev prevzamejo otroci!
Drug pomemben nasvet se glasi: bodimo jasni! To pomeni, da otroku jasno povemo, kaj želimo od njega. Če gre na obisk k prijatelju, mu ne naročimo, naj ne bo pozen, temveč mu povemo, do katere ure se mora vrniti. Če se dogovora ne bo držal, je seveda spet v igri kazen, odvisno pač od resnosti prekrška.
Najtežja naloga pri postavljanju mej je njihovo premikanje. Otrok z dozorevanjem postaja vse odgovornejši. Večno ne moremo pričakovati, da se bo vračal domov pred risanko. Toda s privilegiji otroku pripada tudi več odgovornosti. Z leti lahko na primer prevzame nase del gospodinjskih del. Tako bo odkril, da svoboda ne prinaša s seboj le zabave in še stanovanje bo bolj pospravljeno.
Nagrada in kazen
Primerno obnašanje nagrajujemo, neprimerno kaznujemo. Sliši se preprosto, a v praksi se rado zalomi. V splošnem prevečkrat pozabimo na pohvale. Nekateri strokovnjaki svetujejo, naj bi bilo razmerje md pohvalimi in grajami vsaj 4 : 1 v korist pohval.
Otrok, ki ga pohvalimo, ker je prepustil igračko mlajšemu bratcu, bo pohvale gotovo vesel in le malo verjetno je, da se bo v naslednjem trenutku z njim stepel. Pohvale primernega obnašanja praviloma vodijo v ponavljanje primernega obnašanja.
Paziti pa moramo, da se pohvale ne sprevržejo v podkupovanje. Nič ni narobe, če otroka ob odličnem spričevalu nagradimo z izletom ali novim kolesom. Toda če otrok za popravljeno oceno zahteva denar ali kako drugo nagrado, smo v težavah.
Zato moramo dati jasno vedeti, kaj je njegovo delo (učiti se, biti uspešen v šoli, pospravljati sobo) in kaj naše (ocenjevati njegovo obnašanje in ga po svojih merilih nagrajevati). Zelo pomembno je, da smo jasni. "Bodi priden!" ne daje tako dobrega učinka kot "Ne brcaj sestrice!".
Odnos
Za konec še nekaj besed od odnosu staršev do svojih otrok. Jasno je, da smo v vseh pogledih v močnejšem položaju. Tega ne smemo zlorabljati. Naš cilj ni otroka ustrahovati, temveč ga navaditi discipline. Zato se z njim pogovarjajmo in občasno pogajajmo.
Poskusimo se postaviti v njegovo kožo. Dajmo mu vedeti, da je tudi njegovo mnenje pomembno in mu občasno prepustimo kakšno majhno zmago. Če želi pri sosedu posedeti urico dalj, naj se odkupi z brisanjem posode ali kako drugo malenkostjo. Naj kdaj pa kdaj doseže svoje.
Tako si bo krepil samozavest, dokler nekega dne ne odraste v zdravo osebnost, sposobno sprejemati pomembne odločitve in nositi odgovornost zanje.
.
