Proslavljanje dneva zaljubljenih se je pri nas dobro prijelo šele v zadnjih letih. Valentinovo smo prevzeli, ko so ga trgovci na razvitem Zahodu, predvsem v ZDA, že dodobra izrabili.
V mrzličnem nakupovanju darilc, čestitk, cvetja in čokolade se kar pozabimo vprašati, od kod Valentinovo pravzaprav izvira in kdo je bil svetnik, po katerem praznik nosi ime.
Zgodovina Valentinovega
Nasprotujoči si viri se v nekaterih podatkih vendarle strinjajo. Korenine Valentinovega segajo vsaj poldrugo tisočletje v preteklost.
Današnji običaji izvirajo iz srednjeveških angleških in francoskih šeg, saj je tam, kot tudi v nekaterih drugih delih Evrope, veljalo, da se ptički začnejo ženiti v drugi polovici drugega meseca. Torej 14. februar predstavlja mejnik med koncem starega in začetkom novega življenjskega naravnega ciklusa.
Podobnega mnenja so bili že Rimljani, ki so v prvih stoletjih našega štetja vsakega 15. februarja začeli večdnevni festival, posvečen poganski boginji plodnosti. Lupercalia ali Februarca, kot so ga imenovali, se je dejansko pričel že en večer prej, ko so na lističe zapisali imena za možitev godnih deklet. Nato so jih samski mladeniči izžrebali za spremljevalke v času festivala.
Navada se je v mnogih deželah ohranila, čeprav jo je katoliška cerkev poskušala omiliti tako, da so namesto imen deklet prisotni izvlekli lističe z imeni svetnikov, ki so jih potem varovali med letom ...
Pri Rimljanih se je rado zgodilo, da se je iz druženja (ne le na plesu, temveč tudi v postelji!) razvila trajna simpatija, ki je vodila v zaroko.
Tisoč let kasneje so v Franciji počeli podobno, le da se fantje niso več zanašali na žreb. Valentinova izbranka je postala tista, ki jo je posameznik na Valentinovo prvo srečal. Seveda so poskrbeli, da so najprej srečali tisto, ki jim je bila že od prej všeč. Če je bil tudi on njej, ga je povabila na kosilo, on je prinesel steklenico vina in zvečer sta šla na ples. Toda zakaj se praznik imenuje ravno Valentinovo?
Kdo je bil Sveti Valentin
Danes vemo za tri svetnike s tem imenom. Vsi so bili mučeniki in o vseh obstajajo le skopi zgodovinski zapisi. Če odmislimo afriškega misijonarja, še vedno ostaneta dva z opazno vlogo v Rimskem imperiju v drugi polovici tretjega stoletja.
Oba sta bila kristjana, oba preganjana in umorjena. Prvi je bil škof, sežgan na grmadi, drugi duhovnik. Slednjega največ virov navaja za tistega, ki danes velja za zaščitnika vseh zaljubljenih.
Tretje stoletje v Rimskem imperiju ni bilo naklonjeno družinskemu življenju. Klavdij II., med ljudstvom znan kot Klavdij Kruti, je kar naprej novačil za bojne pohode. Vendar je prostovoljcev kronično primanjkovalo.
Klavdij je Rimljane obtožil zapečkarstva, saj so se očitno raje greli pri ženici, kot osvajali tuja ozemlja in se klali z neznanci. Zato se je odločil zmanjšati delež družinskih mož med državljani.
Za začetek je prepovedal poroke in razveljavil vse sklenjene zaroke. Toda mladeniči so se začeli poročati skrivaj. Posebej vneto jim je pri tem pomagal že omenjeni Valentin.
Valentinove vraže
Ponekod je še danes običaj, da dekleta dobijo v dar posamezne kose obleke. Če jih obdržijo, se bodo z darovalcem poročile.
Če za možitev godno dekle na Valentinovo preleti taščica, se bo poročila z mornarjem.
Če dekle na Valentinovo najprej vidi vrabca, se bo poročila z revežem, a bo v zakonu srečna, če pa liščka, bo za moža dobila milijonarja.
Ponekod si je mladenič ali mladenka moral izbrati pet ali šest morebitnih bodočih zakoncev. Nato je med glasnim izgovarjanjem izbranih imen vrtel pecelj jabolka. Ime, pri katerem se je pecelj pretrgal, je ime bodoče žene (moža).
Če na Valentinovo razpoloviš jabolko in prešteješ semena v pečišču, izveš koliko otrok boš imel.
Valentin iz ilegale v legendo
Zgodovinarji lahko z veliko gotovostjo trdijo le, da je bil Valentin izdan in obsojen na smrt. Bolj skrivnostno je dogajanje vmes. Skoraj zagotovo so ga v ječi mučili in od njega zahtevali naj se odreče krščantvu.
Po nekaterih virih so ga v ječi obiskovali mladi, ki jim je, dokler je bil še svoboden, pomagal, in mu prinašali cvetje. Po drugih mu je njihova sporočila prinašala ječarjeva hčer, sicer zadolžena za prinašanje hrane.
Omenjena sta tudi ljubezen med Valentinom in ječarko ter čudež (ječarka je bila slepa, a jo je ozdravil). Legenda navaja še poslovilno pismo, datirano s 14. februarjem in podpisano s Tvoj Valentin.
Valentina so 14. februarja 269 do smrti pretepli s palicami in obglavili. Pokopali so ga ob poti, ki je skozi mestna vrata vodila v Rim. Ta vrata obstajajo še danes pod imenom Porta del Popolo, nekaj časa pa so jim rekli kar vrata Svetega Valentina.
Kljub svoji tragični usodi se je tako uporni duhovnik zapisal v zgodovino kot simpatična, pogumna in romantična osebnost. Dobrih dvesto let pozneje je papež datum njegove smrti razglasil za praznik Svetega Valentina. Ker je Valentin bolehal za epilepsijo, je tudi zavetnik epileptikov.
Tradicija Valentinovega
Najsi običaj pisanja ljubezenskih sporočilc izvira iz poganskega praznovanja ali spomina na junaškega Valentina, ostaja dejstvo, da se je najbrž po Evropi razširil z Rimljani.
Angleži so že v 17. stoletju svojim izbrankam in izbrancem na hišnih pragih puščali kartice. Ker so bila sporočila na njih pogosto precej slikovita, je Oliver Cromwell Valentinovo razglasil za nemoralno in praznik prepovedal. Njegov uspeh ni bil nič večji kot Klavdijev pred stoletji. Angleški otroci so se na Valentinovo oblačili kot odrasli in od hiše prepevali: "Dobro jutro, Valentin ..."
Valižani so si tradicionalno podarjali lesene žlice, poslikane s srčki, ključi in ključavnicami.
Nekaj sodobnih idej za romantično obdarovanje najdemo v spletni trgovini z nakitom.
Nemke so na Valentinovo posadile več čebul in k vsaki zapisale ime morebitnega bodočega moža. Tisti, čigar čebula je prva vzklila, je postal najresnejši kandidat.
Francozinje so ime svojega spremljevalca na Valentinovo, ki ni izpolnil njihovih pričakovanj, zapisale na listič in ga čez teden dni skupaj s podobno razočaranimi ob glasnem preklinjanju sežgale.
Komercializacija Valentinovega
Za široko priljubljenost Valentinovega se lahko najbolj zahvalimo Američanom, ki najbolje združujejo čustva s poslom. V ZDA je s karticami za Valentinovo prva zaslovela Esther Howland. Danes kup podjetij živi le od tiskanja tovrstnih čestitk.
A še vedno so najbolj cenjene tiste, ki jih pošiljalci izdelajo sami. Verzi sicer niso obvezni, a so zelo zaželjeni. Tudi naslovnik sploh ni nujen.
Pošta v mestecu Loveland (zvezna država Kolorado) sprejema pisma tistih, ki bi radi poslali čestitko, pa je nimajo komu, podobno, kot na Finskem sprejemajo pisma za Dedka Mraza.
Otroci si v šolah izmenjujejo kartice z verzi, pogosto del pouka namenijo njihovi izdelavi, razdeljevanju (običajno z žrebom) in branju.
Mnogi lokalni časopisi na Valentinovo osamljenim srcem ponujajo oglasni prostor po nižji ceni. Tudi pri nas praznik zaljubljenih postaja vse bolj priljubljen in ni razloga, da ne bi postal v prihodnosti še pomembnejši.
Saj z ljubeznijo ni nič narobe, mar ne?
Simbolika Valentinovega
Cvetje - Valentin je cvetje s svojega vrta radodarno delil predvsem otrokom. Ti so mu ga kasneje prinašali v zapor.
Golobi - Kot leteči pismonoše so se izkazali za idealne prenašalce skrivnih ljubezenskih sporočil. Veljali so za napovedovalce prihodnosti. Bel golob je prinašal srečo in še danes velja za simbol miru. Enako velja za sanje o belem golobu.
Srce - Rimljani so verjeli, da je v srcu sedež duše. Prav tako velja za simbol ljubezni. Če ga je s svojo puščico prestrelil Kupid, si se moral zaljubiti.
Slaščice - Angleški otroci so za petje pesmi na Valentinovo običajno dobili slaščice. Čeprav danes ne prepevajo več, je sladkosnednost ostala.
© Wikimedia Commons
© Wikimedia Commons
